Stopim v dvigalo.
Prvo nadstropje.
Ni se premaknilo.
Oblepljeno s kartonom,
brez ogledala.
Po nekaj dolgih minutah čakanja
in pritiskanju gumba za gor
sem zbežala ven.
Celo spodnje nadstropje bolnice je postalo mesto duhov.
Prostori, kjer sem kot študentka medicine imela vaje,
so razpadli.
Po stopnicah do prvega nadstropja.
V prazni čakalnici sedi starejša ženska.
Za šalterjem ni nikogar.
Vsi prostori so prazni.
Čaka, kot jaz.
Spustim se nazaj v spodnje nadstropje in se odpravim po razpokanih hodnikih.
Razpadajoč omet, polepljena tla, priprta vrata zapuščenih prostorov – ambulant anestezije, RTG.
Ponekod napis –
preselili smo se v 2. nadstropje.
Hitim po hodnikih, čas mi je odštet.
Še vedno jih znam na pamet,
čeprav je minilo skoraj dvajset let,
odkar sem čakala v njih na vaje.
Na pacienta.
Na asistenta.
Na izpit.
Isti krč kot pred izpitom, le da se je ta čutil kot izpit življenja.
Kjer morda ne bo naslednjega roka.
Pridem na drugo stran.
Mesto duhov se spremeni v oddelek. Življenje je še tu,
le na monitorjih,
drobni piski spominjajo,
da je ena oblika življenja še vedno prisotna.
Kakšna, nihče zares ne ve.
Soba ena, dva, tri, štiri.
Postanem pred vrati glavne sestre.
Prišla sem jo obiskat.
Soba pet, reče.
Ima tri cimre.
Neodzivne, tako kot ona.
Kdo ve, ali ve zanje.
Ne, ni me strah, zdravnica sem,
vse sem že videla.
Pogled na njeno telo,
ki se je od mojega zadnjega obiska junija pomanjšalo za vsaj dve številki.
Ali pa je postelja zrasla.
Ima dva čopka iz mrežastega cevastega povoja.
Prepričana sem, da bi se ona nasmejala temu strašnemu prizoru.
Telo prepredeno s cevkami, ki ohranjajo tisto, kar je ostalo od njenega nalezljivega joie de vivre.
Otrdelo telo.
Koža rok je še mehka. Komaj zaznam toploto.
Na pol priprte oči, ki več ne vidijo.
Na pol priprta usta.
Kot bi jo nekdo zamrznil v času.
Ne, nisem zdravnica.
Sem le ostanek zlomljenega srca, ki je dojel, da odhaja.
Pet minut.
Tukaj sem. Tvoja Jasnica.
Dih se pospeši.
Šepetam ji vse, kar je moje misli preplavljalo zadnjih deset dni.
Požre slino. Se namršči. Pomežikne.
Kot bi rekla: vem, da si tukaj.
Avtomatizmi, pravi medicina.
To ni dovolj, da bi se še kdaj zbudila in mi rekla s hrapavim glasom: kokica moja.
Nekdo je pozabil name.
Pet minut postane ura in jaz ne vem, kdaj je minila.
Avtomatizmi.
Pravi medicina.
Besed je že zdavnaj zmanjkalo in ne prinesejo olajšanja. Moje roke so potne od stiskanja njenih rok. Božanja njenih las.
Stanje brezčasne prisotnosti.
Telo ve, reče moje telo.
Moje in njeno.
Avtomatizmi, reče medicina še enkrat in jaz ji kot prava obupana hčerka ne verjamem.
Ker se zdi, da je to vse, kar mi je ostalo.
Njeno telo.
Že sedmič se poslovim.
Spet se vrnem nazaj.
Kot bi še nekaj morala dodati zadnjemu vprašanju izpitne pole.
Gledam jo in si še enkrat vtisnem v srce vsak delček obraza, ki je nosil vso brezpogojnost, brezmejnost, za katero pred njo nisem imela imena.
Zdaj je imela ime, priimek in naslov.
Tisoče drobnih trenutkov, zaradi katerih sem vedela, kako biti mama svojima deklicama.
Še en pogled.
Po poti ven se izgubim.
Ne poznam več poti.
Je samo še mesto duhov.
Umrla je tri dni po mojem obisku. Šest dni nisem mogla jokati. Bili so najdaljši dnevi mojega življenja.